Bevčanke in veseli Dunajčan

Bevške gasilke smo se odločile, da je prišel čas za naš pomladanski izlet. Naša vodička Alenka nam je tokrat hotela predstaviti slovenski Dunaj – majhno vasico v bližini Krškega. Ponosne, da bomo spoznale naselje s tako imenitnim imenom, smo se drugo soboto v aprilu odpravile na pot.

Svoje enodnevno popotovanje smo začele z ogledom ostankov rečnega pristanišča Neviodunum (v prevodu – Novo mesto), ki je bilo zgrajeno v drugi polovici 1. stoletja na poti iz takratne Emone v Sisak. Takrat je bilo to veliko rimskodobno naselje s kopališčem, mozaiki, vodovodom, kanalizacijo … Sedaj nekaj kamnitih kosov in najdenih predmetov spominja na veličastje mesta ob reki Savi.

Odpravile smo se proti staremu delu mesta Krško. Z ogledom Mencingerjeve hiše in mestnega muzeja smo počasi spoznavale zgodovino in utrip tega mesta. V njem je bivalo kar nekaj pomembnih ljudi, ki so tlakovali pot današnjemu življenju. Kot prvi je seveda Janez Vajkard Valvasor – človek, ki je želel vedeti vse. Zadnja leta svojega življenja je preživel prav v Krškem. S posebnim zanimanjem smo si ogledale muzejski izvod njegove Slave vojvodine Kranjske in sicer mesto, kjer je opisal Vrhniko, kot je bila v njegovem času. Njemu so sledili številni napredni ljudje. Med njimi sta dobrotnika in gospodarstvenika Josipina in Martin Hočevar, ki sta mestu omogočila šole, cerkve, bolnišnico … K razvoju psihologije je veliko prispeval Dr. Rostohar. Svoj prispevek v kiparski umetnosti pa je zapustil Vladimir Štoviček. Mesto je v nas pustilo pečat lepega in urejenega.

Nato nas je pot vodila naprej proti Dunaju. Ugotovile smo, da rek, ki opisuje to naselje (“Tukaj so take strmine, da morajo imeti še kure košarico, da jim ne pobegnejo izvaljena jajca.”) popolnoma drži. Za nas, ki smo navajene ‘marosta’ in ravnine, je bila pot kar malo stresna. Pomirilo nas je šele srečanje z ‘Veselim Dunajčanom’, ki ga je nekoč nekdo zarezal v deblo bukve in še danes razveseljuje vse, ki se povzpnejo na gradišče nad vasico.

Pred kosilom smo se ustavile na zelo lepo prenovljenem gradu Rajhenburg. Najprej smo srečale sveže poročeni par, ki je v nas prebudil romantično vzdušje. Popolnoma pa smo se stopile, ko smo zagledale še oznako, da na gradu prodajajo domačo čokolado in liker. Čeprav je bil grad predstavljen kot stavba z burno in ničkaj lepo preteklostjo, nam je bil takoj všeč. Njegova veličastna arhitektura in razstava o delovanju in življenju menihov Trapistov so prevladali nad temačnim delom zgodovine, ko so bili v gradu takšni in drugačni zapori.

Sledilo je kosilo v prijetnem ambientu ribnikov in nato še obisk Bazilike Lurške Marije. Pred vrnitvijo domov pa smo se kot vedno ustavile še pri domačih gasilcih.

Tokrat smo si izbrale poklicno gasilsko enoto Krško. Sprejeli so nas Ana Somrak – predsednica GZ Krško, Avgust Mlakar – podpredsednik GZ Krško in trenutni vodja izmene s svojo ekipo poklicnih gasilcev. Bile smo navdušene nad opremo, vozili, čolni in tehniko, predvsem pa nad prijaznostjo, ki smo je bile deležne. S pomočjo gasilske lestve smo se dvignile kar 32 metrov nad mesto in si lahko ogledale Krško in njegovo okolico tudi iz višine. Po dnevu polnem doživetij, je bilo to pika na i. V trenutkih preživetih tik pod oblaki je lahko vsaka zase še enkrat podoživela pot, ki jo je prehodila tekom dneva. Bilo je veličastno.

 

 

 

 

Hvala članici Alenki, da nas je popeljala po krajih, ki jih same najbrž ne bi obiskale. Hvala obema šoferkama Marti in Špeli, da sta varno vrteli volan in poskrbeli, da smo ostale lahko v miru opazovale svet okrog sebe. Hvala pa predvsem gasilki in gasilcem, ki so nam odprli vrata svojega drugega doma. Bile smo zelo lepo sprejete. Kot smo jim rekle ob slovesu: Še se bomo videli!

Andreja Lenarčič, predsednica PGD Bevke

This entry was posted in PGD and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja