Gasilke iz Bevk smo se odločile, da se resno lotimo kondicijskih priprav. Ker nam Slovenija ne nudi primernih lokacij, smo za izredno zahteven trening izbrale mokro in s slapovi bogato pokrajino Plitvičkih jezer.
Bila je sobota, 12.april ob 5.20 uri. Iz Bevke smo odšle zgodaj zjutraj, ko je vas še mirno spala. Naša voznica Marta je vzela volan gasilskega kombija v svoje roke in nas s počasnim tempom odpeljala v smeri Zagreba. Po dobrih treh urah smo prispele do naše izhodiščne točke.
Trening smo začele vsaka s svojim sendvičem, kavico in požirkom soka. Z obtežitvijo na hrbtu in polnimi želodci smo se odpravile na vstopno postajo za vlakec. Po nekajminutni vožnji smo prispele na izhodiščno točko – na sam vrh Plitvic. Sledil je pohod okrog slapov, raztezne vaje čez zaščitne ograje, poskoki čez luže na poti in vzpenjanje po kamnitih stopnicah, kadar smo hotele priti na vrh razglednih točk. Močno smo se trudile, da smo zares šle okrog vseh ovinkov, korenin in da smo si iz vseh možnih kotov ogledale slapove. Preštele smo ribe, videle nekaj racakov in se spraševale, če so tudi race, tako kot me, odšle na vaje v kakšno drugo jezero.
Prvi del kondicijskih priprav smo zaključile po kakšnih dveh urah. Vodja naše desetine – Mateja je napovedala čas za malico, Tina je hotela narediti nekaj posnetkov, Barbara pa si je zaželela klepeta. Tako smo se posedle na klopce in podrta drevesa na nasipu med dvema jezeroma. Bilo je čudovito!
Okrepčane smo se odpravile še na zadnji najbolj zanimiv del treninga. Pred nami je bila pot iz lesenih brun, po katerih smo se morale prebijati okrog majhnih in velikih vodnih ovir. Nekaj dreves, ki so molila svoje veje na pot nas je prisililo, da smo si razgibale tudi naše hrbte. Pot nas je pripeljala do zadnjega jezera, ki smo ga premagale s pomočjo ladijce.
Ker je bila vožnja pošten napor za naše želodce, smo si v pristanišču vzele nekajminutni odmor.
Največji izziv pa smo doživele na zaključnem delu poti – pri Velikem slapu. Najprej smo morale premagati visok vzpon, nato pa še gladek spust po hribu navzdol. Zelo zahtevno je bilo tudi vzpenjanje na stopnice, kjer smo naredile nekaj skupinskih posnetkov. Od truda, nekaj kapelj dežja in tudi od škropljenja veličastnega slapa smo bile čisto premočene. Zato je bil čas za zaključni del naše poti – zahteven vzpon po hribu navzgor do zadnje postaje vlakca. Tanja je vzela velik zalet, Mateja je kljub bolečim nogam pogumno prisopihala do vrha. Naša najmlajša tekmovalka Katja pa se je samo nasmihala, ko je z veliko hitrostjo skoraj pretekla celotno progo.
Na koncu treninga smo bile sklepčne, da je bil dan zelo dobro izkoriščen. Bile smo utrujene, mišice so nas bolele, premočene smo bile tudi, pa še sonce nas je malo ožgalo. Popolno! Padla je odločitev, da s strogimi pripravami nadaljujemo v poletnem času v enem od adrenalinskih parkov.
Za PGD Bevke, Andreja Lenarčič