Bevške gasilke smo se na oblačno oktobrsko soboto odpravile na tradicionalni jesenski potep.
Obiskale smo Zavod za gasilno in reševalno službo v Sežani, kjer nam je vodja izmene g. Maurič predstavil njihovo delovanje, opremo in vozila. Posebej sta nas navdušila avtocisterna za prevažanje 14.000 l itrov vode in poveljniško vozilo namenjeno vodenju večjih intervencij. Ugotovile smo, da si na barju z njihovimi vozili nebi mogli dosti pomagati, saj njihova teža in velikost močno presegata zmogljivosti našega močvirnatega terena.
Kljub temu, da smo bile seznanjene, da v Italiji ne poznajo prostovoljnih gasilcev, smo se odpravile na pot proti glavni točki našega izleta – Trstu. Znani Slovenec Boris Pahor, ga imenuje kar “mesto v zalivu”.
Novodobni popotniki se v Trst odpravijo z avtom ali avtobusom. Me pa smo sedle na belo-modri tramvaj, ki kraško planoto (Opčine) povezuje z mestom že od leta 1902. Pod odličnim vodstvom naše članice Alenke, smo si ogledale arhitekturne in umetnostne bisere, predvsem pa se osredotočile na sledove, ki so jih v Trstu pustili Slovenci. Sprehodile smo se po glavni ulici (via Cadrucci), ki se je nekoč imenovala Potočna cesta zaradi potoka, ki se je na nahajal na njenem mestu. Po ulici Coroneo (ime je dobila po ljubljanskem škofu Tomažu Hrenu) smo prišle do ljudskega vrta, v katerem je kip Srečka Kosovela. Po krajšem postanku za kavico, smo se podale na grič sv. Justa, na točko kjer se je pravzaprav začela zgodovina mesta. Osrednji trg (Piazza dell Unita d’Italia) je eden izmed najlepših obrazov Trsta, ki pa ni vedno mil (to smo občutile tudi bevške gasilke), saj lahko prav tu začutiš vso moč burje, ki se spušča s kraškega roba proti morju. Na zadnjem postanku v eni izmed kavarnic smo izvedele, da Trst velja za prestolnico kave. Letna poraba kave v tem lepem mestu je namreč najvišja v Italiji – državno povprečje je 4,5 kg na osebo, v Trstu pa znaša kar 10 kg popite kave na osebo letno. Tramvaj nas je še zadnjič tistega dne popeljal po strmini do Opčin, kjer nas je čakal društveni kombi. Imele smo priliko gledati za odhajajočim mestom in iskati stavbe, cerkve in ulice, po katerih smo nedolgo nazaj hodile.
Izlet smo nadaljevale z obiskom družinske kmetije Oštir, kjer pridelujejo odlično domače vino in suhomesnate izdelke. Imele smo posebno čast, da smo se lahko sprehodile skozi njihovo zorilnico pršuta in si ogledale prav posebno vinsko klet. Posebno zato, ker ima na koncu skrivno votlino v katero se vstopi skozi kamnita vrata in je trenutno namenjena staranju vin.
Utrujene, polne vtisov o poti, prepihane od kraške burje in lačne zaradi čudovitih vonjav, ki smo jih bile deležne na kmetiji, smo zaključek izleta naredile v gostišču Ravbar.
“Kako lep je Trst, ako ga gledaš s spočitim, jasnim očesom” so besede, katerih avtor je Srečko Kosovel. Tega smo se močno zavedale, ko so se nam začele od utrujenosti zapirati oči. K temu je pripomogla še pravljica o nastanku burje, ki nam jo je za zaključek vodenja prebrala Alenka. Brez močne volje šoferke Marte, bi najbrž ne uspele varno priti do doma.
Gasilke PGD Bevke